Kdo so lažnivci z blatne reke?

Potem sem prisedla h krmilu. »Ne pijem, ne kadim, ne kockam.
Moja edina razvada so ženske. Oh, to pa res! Koliko žensk sem imel!
Devetnajst otrok imam!« se je pohvalil don Ponci. Bil je dobre volje,
bližali smo se domu. Začel je pripovedovati. Z družino je veliko let
živel na reki, imeli so tovorno barkačo in so pluli. In kaj vse vidiš!
»Nekoč smo našli na bregu mrtvo anakondo. Imela je razparan trebuh,
v njem divji prašič. Verjetno ga je zadavila, a ne dovolj, in ga je
požrla še napol živega. V njenem želodcu se je začel boriti za življenje
in ji z zobmi raztrgal drobovje. Umrla sta oba.«
O vseh prigodah bi lahko napisal knjigo. Ampak ko so se začele
preveč množiti, mi je postalo sumljivo. Nisem vedela, kaj mu lahko
sploh verjamem. Začela sem preverjati. Ima res toliko otrok? ≫Zna
biti,« je pomisli don Jorge. »Veliko se je potepal okoli. Z ženo sta se
ves čas pričkala. Samo z njo jih ima osem.« Kaj pa anakonda? – O,
ja, anakonda, vsi vedo za to anakondo. – Kaj pa okostnjaki na drevesih?
– Oh, to te je pa potegnil! Okostje vendar razpade. Ne more
ostati celo na drevesu. – Ampak jaguarji pa so? – O, ja, prašiče nam
kradejo. In sama ne smeš po gozdu … Tu je prišel zraven don Ponci:
»Boš videla, kjer bomo danes spali, so komarji veliki pet centimetrov.«
»Kaj ne bomo spali v vasi?«
»Dvomim,« je skomignil. »Spali bomo na obali, dvesto metrov
od vasi.«
Odločila sem se, da ne bom nikomur nič več verjela. To je dežela šaljivcev.

Odlomek je iz članka Tine Zgonik Lažnivci z blatne reke, revija Gea, maj 2017