Lahko črne luknje bežijo?

V središčih večine če ne vseh velikih galaksij so masivne črne luknje, ki imajo maso od nekaj milijonov so milijarde mas našega Sonca. Ni še povsem jasno, kako so nastale, najverjetneje pa z zlivanjem manjših črnih lukenj v večje in postopnim srkanjem okoliške snovi in zvezd v zgoščenih galaktičnih jedrih. Črnih lukenj seveda ni mogoče neposredno videti, mogoče pa je opazovati svetlobo in procese v njihovi okolici. Če taka orjaška črna pošast s svojo silno gravitacijo vase srka snov, potem se ta snov močno segreje in seva. Jedra številnih galaksij so tako zelo svetla, da njihovega sija ni mogoče razložiti le s sevanjem zvezd. Ta t. i. aktivna galaktična jedra gotovo gostijo ogromne črne luknje, katerih maso znajo astronomi kar dobro oceniti. Poseben primer aktivnih galaktičnih jeder so kvazarji, ki so tipično zelo daleč. To so galaksije, katerih jedra so bistveno svetlejša od vseh ostalih njihovih zvezd. To pomeni, da je v okolici osrednje črne luknje ogromno snovi, ki pada vanjo, zato je tudi izsev kvazarjev tako velik.

Skupina astronomov pod vodstvom Marca Chiabergea (Space Telescope Science Institute in Johns Hopkins University, Baltimore, Maryland) je marca letos objavila vest, da so pri kvazarju 3C 186 opazili nekaj zelo nenavadnega. Središče, torej najsvetlejši del kvazarja, ni v

središču galaksije. Meritve so pokazale, da je v jedru kvazarja črna luknja z maso približno milijardo Sonc. To je prvi primer, ko so astronomi opazili tako masivno črno luknjo, ki ni v središču galaksije. Poleg tega kaže, da črna pošast beži iz osrednjega dela galaksije s hitrostjo 7 milijonov kilometrov na uro.

Odlomek je iz članka Andreja Guština Orjaška črna luknja na begu, revija Gea, maj 2017