Res obstaja hormon ljubezni?

Pri ljubezni naj bi imele eno glavnih vlog celice v hipotalamusu, ki proizvajajo hormon oksitocin. O tem hormonu in njegovi vlogi pri medsebojni navezanosti vemo že toliko, da ga včasih nekateri imenujejo kar hormon ljubezni, čeprav strokovno tak izraz zagoto­vo ni ustrezen in primeren. Oksitocin ima zelo pomembno vlogo pri materinstvu, saj je ena njegovih glavnih nalog krčenje stene maternice ob porodu, da maternica iztisne novorojenčka, po po­rodu, med dojenjem, pa oksitocin skrbi za izločanje mleka iz dojk s krčenjem mišic okoli mlečnih mešičkov, v katerih je shranjeno mleko. A poleg tega ima oksitocin, ki nastaja v hipotalamusu, še drugo pomembno vlogo v možganih. Med porodom in kasneje dojenjem poskrbi, da se mama naveže na otroka, da ga prepozna kot svojega otroka in želi skrbeti zanj ter ga ščititi. To je pri sesalcih  zelo pomembno, saj se številni njihovi mladiči rodijo nebogljeni in so v prvih dneh, tednih ali mesecih življenja odvisni od svojih mater. Pomen oksitocina za navezanost matere na potomca so po­kazale številne raziskave pri živalih, ko s preprečevanjem delova­nja oksitocina lahko preprečimo materino navezavo na mladiča. Z dodajanjem oksitocina pa npr. pri ovcah, ki so zelo izbirčne mame in bodo dojile le svojega mladiča, lahko dosežemo, da sprejmejo kot svoje tudi tuje jagenjčke.

Iz navezanosti matere na potomce pa zelo verjetno izhaja tudi romantična ljubezen, ki jo poznamo ljudje in o kateri pišemo pe­smi. Oksitocin ima pomembno vlogo pri medsebojni povezanosti partnerjev ne le pri ljudeh, temveč tudi pri živalih, ki živijo v par­tnerskih zvezah.

Odlomek je iz članka prof. dr. Gregorja Majdiča Zaljubljenost je vsaj delno evolucijska prevara, revija Gea, april 2017